Konec decembra 2020 je po dolgi, neozdravljivi bolezni nastopil svojo zadnjo pot umetnik iz Spodnje vesce pri Bilčovsu Walter Mischkulnig. Pot, ki ga bo vodila, po lastnih besedah, „v pravico in enakopravnost vseh“. Star 59 let, se je skoraj 40 let ukvarjal z likovnim izražanjem čustev in misli.
„Izraz prizadetosti“
Walter Mischkulnig, ki so ga prijatelji in znanci imenovali Jackson, je kritično in zavestno opazoval dogajanje po svetu in doma. In si je zastavil nalogo, da skuša zbuditi tudi pri soljudeh čut za pomembnost vsakdanjih pojavov – in za to, da ne gre omalovaževati nasilja in podzavestnih prisil.
Hude in težke so bile misli, ki jih spravljal na papir in platno. Huda bremena in težki križi so naloženi skoraj vsakemu izmed nas. In prav to je vedno spet nalagalo Walterju Mischkulnigu potrebo po likovnem kriku in zrcaljenju dnevnega nasilja. Saj mu po njegovi življenjski filozofiji lastno življenje ni bilo samemu sebi namen, temveč je podrejeno vsaj skupinskemu počutju.
Tako je sodeloval tudi rad pri skupinskih projektih, kot je na primer slikarski teden v Svečah. Pred desetimi leti je bil med drugim povabljen, da razstavlja v Gorici.
V njegovih slikah so dobili svoje mesto „sruətiji“ – sirote, kakor je imenoval trpinčene ljudi. Bil pa je tudi dosleden antifašist. Svojo miselnost je kot umetnik raznašal po vsej Evropi, čeprav pa tudi domačih ljudi ni pozabil. Kot samoumevno je prispeval naslovnico za knjigo spominov bilčovških pregnancev, zapornikov in seveda tudi partizanov „Ponosni na prednike“ novinarja Andreja Moharja.