Pogodba je določila obseg Avstrije in državno ureditev
Senžermenska pogodba je določila obseg Avstrije ter njeno državno ureditev kot republiko. Pogodba je Avstriji prepovedovala združitev z Nemčijo ali katero koli drugo državo ter splošno vojaško obveznost. Prav tako ji je prepovedovala civilno in vojno letalstvo ter tankovske enote. Odvzeli so ji tudi pravico do vojaške mornarice. Avstrijska vojska je bila omejena na zgolj 30.000 vojakov. Tako kot v prvi svetovni vojni poraženi Nemčiji so Avstriji zavezniki naložili plačilo reparacij.
Pogodbo, ki je urejala razpad avstrijskega dela Avstro-Ogrske ter pogoje za nastanek republike Nemška Avstrija, so podpisali na dvorcu Saint-Germain-en-Laye v istoimenskem kraju v bližini Pariza. Podpisnice pogodbe so bile ZDA, Združeno kraljestvo, Francija, Italija, Japonska, Belgija, Bolivija, Brazilija, Kitajska, Kuba, Ekvador, Grčija, Gvatemala, Haiti, Hidžaz, Honduras, Liberija, Nikaragva, Panama, Peru, Poljska, Portugalska, Romunija, Kraljevina Srbov Hrvatov in Slovencev, Siam in Češkoslovaška na eni ter Avstrija na drugi strani. Slednja je pogodbo ratificirala 5. novembra 1919, veljati pa je začela 16. julija 1920.
Plebiscit je bil del mirovne pogodbe
Kot je za slovensko tiskovno agencijo STA pojasnil zgodovinar Božo Repe, se je senžermenska mirovna pogodba ukvarjala le z delom slovenskega ozemlja, to je severnim delom oziroma Koroško. Je pa bil to edini del slovenskega ozemlja, o katerem so se imeli prebivalci obeh narodnosti možnost odločiti na plebiscitu. V simbolnem smislu pa je šlo za ozemlje, ki so ga Slovenci tedanje generacije zaradi srednjeveške tvorbe Karantanije imeli za srčiko nacionalnega ozemlja, nekako tako, kot imajo Srbi še danes Kosovo.
Heterogena stališča in različni interesi
Prebivalci so se večinsko odločili za Avstrijo, kar je v jugoslovanskem delu Slovenije sprožilo veliko obžalovanja in objokovanja, ki mu lahko sledimo skozi celotno obdobje med obema vojnama, je še poudaril Repe. Na vprašanje, ali je imela takratna novonastala kraljevina SHS kaj vpliva na sestavo besedila pogodbe, je Repe odgovoril, da je imela jugoslovanska delegacija na pariški mirovni konferenci zelo malo besede, še manj pa odločilne. V novonastali državi so tudi obstajala zelo heterogena stališča in različni interesi glede meja, saj je bilo vprašanje meje nerešeno praktično z vsemi sosednjimi državami. Nejasen je bil tudi status delegacije, saj novonastala država še ni bila priznana, je opozoril. Največ vpliva na besedilo pogodbe so tako imele ZDA, Velika Britanija, Francija in Italija, ki pa so na jugoslovansko vprašanje gledale različno.
Pri vprašanju Koroške ZDA imele odločilno besedo
Odločilno besedo pri vprašanju Koroške so imele po navedbah Repeta ZDA. Slovenski predstavniki so se tudi dvakrat sestali s predsednikom ZDA Woodrowom Wilsonom, ki je do njih kazal simpatije, a se je pod vplivom svojih svetovalcev odločal popolnoma drugače, je še pojasnil Repe. S senžermensko pogodbo je bil v več členih tudi mednarodnopravno opredeljen položaj slovenske manjšine v Avstriji. V 50. členu je poleg tega predvidevala, da bodo na nekaterih avstrijskih ozemljih pripravili plebiscit o tem, ali bodo ta ozemlja pripadala Avstriji ali Kraljevini SHS oziroma Madžarski.
Na jugu Koroške je bil tako 10. oktobra 1920 plebiscit, na katerem se je 59,04 odstotka prebivalcev odločilo za Avstrijo. Kot je ob tem spomnil Repe, je jugoslovanska vojska že v času mirovne konference konec maja in v začetku junija 1919 izvedla uspešno ofenzivo in prišla do Celovca, a so jo antantne sile prisilile, da se je umaknila na demarkacijsko linijo. „Vojaško reševanje mejnega vprašanje je bilo prepozno in na konferenci ni bilo dobro sprejeto,“ je ocenil Repe. Vzroki za odločitev na plebiscitu so po njegovih besedah kompleksni.
Odstranitev nemške uprave je izzvala ostre reakcije
„Že demarkacijsko črto so prebivalci jemali kot omejevanje svobode, tudi uradovanje v slovenščini (deloma v srbščini) je povzročalo težave, saj so bili prebivalci navajeni na narečje. Odstranitev nemške uprave je izzvala ostre reakcije pri nemškem prebivalstvu. Odločilna je bila propaganda,“ je ocenil Repe. „Jugoslovanska oz. slovenska je bila usmerjena na nacionalna čustva, zanemarjala je politične, socialne in gospodarske razloge. Avstrijska propaganda je poudarjala tradicionalno navezanost na Avstrijo, nevarnost vojne, ki da grozi novonastali državi s strani Italije, služenje vojske pravoslavnemu srbskemu kralju, nemirne meje in nedemokratičnost v novi državi, eksplozivno večnacionalno in versko mešanico, socialne nemire … v nasprotju z mirno, demokratično in urejeno Avstrijo,“ je dejal.
V ospredju je bila regionalna zavest
„Zelo je bila v ospredju tudi regionalna zavest, češ vsi smo Korošci. Močan psihološki učinek je imela predvojna in vojna protisrbska propaganda, ki se je v zavesti prebivalstva ohranila tudi po vojni. Vplivalo je tudi usihanje slovenske avtonomije v novi državi. Zelo so poudarjali gospodarske razloge, češ da bo koroške kmete uničila konkurenca poceni žita in drugih pridelkov iz ravninskih delov Jugoslavije. To je zadostovalo, da se je poleg Nemcev za Avstrijo odločilo tudi približno 40 odstotkov Slovencev, “ je povedal Repe.
Za ozemlja, ki so pripadla Madžarski, so plebiscit izvedli decembra 1921 v Sopronu. Na njem je bila sprejeta večinska odločitev, da mesto in sosednje vasi ostanejo na Madžarskem.
„Slovenski politiki takrat slabo ocenili razmere“
Ocenil je, da so slovenski politiki v Ljubljani zelo slabo ocenili tedanje razmere in razpoloženje prebivalstva. V plebiscitno cono so po Repetovih besedah želeli dodati tudi Mežiško dolino, pač v prepričanju, da bo to okrepilo slovensko stran, „a je temu na srečo nasprotoval Wilson, saj bi sicer izgubili še to“. Še pred izvedbo plebiscita so ozemlje razdelili na cono A, ki je obsegala jug Koroške, ter cono B, ki je obsegala Celovec in okolico. Glasovanje v coni B je bilo predvideno le v primeru, če bi se večina v coni A odločila za Kraljevino SHS, kar se ni zgodilo.