28. septembra 1920 je bil pomenljiv dogodek, ki je po oceni zgodovinarjev bistveno vplival na izid plebiscita: koroški deželni zbor je na slovesni seji zagotovil slovenski narodni skupnosti na Koroškem enake pravice kakor nemško govorečemu prebivalstvu. Obljuba je bila za mnoge slovensko govoreče deželane povod in argument, da so na referendumu glasovali za Avstrijo. To podkrepijo tudi številke. Čeprav so bili Slovenci v coni A v večini, je bilo le 41 odstotkov glasov oddanih za kraljevino SHS. Nekaj več kot 59 odstotkov glasov je bilo za to, da to ozemlje ostane pri Avstriji.
Ob obletnici obljub deželnega zbora
Ob vseh obljubah Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) v tiskovnem sporočilu posebno omenja zagotovilo zbora glede slovenskega jezika v deželi. S tem v zvezi NSKS spodbuja člane koroškega deželnega zbora, naj v spomin na stoto obletnico tedanjega sklepa udejanijo obljubo.
Tudi predsednik organizacije Valentin Inzko omenja predvsem zagotovilo deželnega zbora glede slovenskega jezika in spodbuja člane koroškega deželnega zbora, da zasidrajo slovenščino kot drugi deželni jezik v koroško ustavo.
Slovenščino naj bi dežela zasidrala kot drugi deželni jezik v deželni ustavi – in sicer naj bi to veljalo za območja, kjer so urejena vprašanja manjšinskega šolstva, sodišč, uradnega jezika in topografije, meni Narodni svet koroških Slovencev.
Tako dopolnilo v ustavi da bi ne povzročilo nobenih stroškov, imelo pa bi veliko simboliko in bi bilo potrdilo za to, da so taki koraki mogoči in da so v času dobrega ozračja v deželi nekaj normalnega – tako, kakor zgodovinska odločitev občinskega sveta v Šentjakobu v Rožu glede dvojezičnih napisov, ugotavlja predsednik NSKS Inzko. V deželnem zboru zastopane stranke, da bi s takim sklepom še pred mesecem oktobrom storile zgodovinski korak, meni Inzko.