Takoj po tem, ko je bil leta 1948 na šentrupertskem pokopališču v Velikovcu postavljen spomenik borcem za osvoboditev izpod fašizma, se je začela gonja proti partizanom, ki so podpirali uporniško gibanje za časa nacionalsocializma. Posledica gonje in javnega diskurza o vlogi partizanov med drugo svetovno vojno je bila razstrelitev spomenika leta 1953.
Ker oblasti ponovne postavitve niso načrtovale, je to nalogo prevzela Zveza koroških partizanov (ZKP) – leta 1983 so na kraju, kjer so nacisti pobili članice in člane Sadovnikove in Kogojeve družine – namreč pri Peršmanu v Podpeci pri Železni Kapli – v spomin na temno zgodovinsko obdobje znova postavili restavrirani spomenik.
Tega je ministrstvo za kulturno dediščino, prav tako kakor grobišče v Šentrupertu pri Velikovcu, letos dalo pod posebno spomeniško zaščito. O pomenu spomenika na tem kraju je spregovoril ZKP Milan Wutte, ki se je nanašal tudi na dogajanja okoli polaganja temeljnega kamna za spomenik, ki ga namenja koroški Heimatdienst med drugim tudi Hansu Steinacherju, in kako so v to zadevo vpleteni nekateri politični zastopniki slovenske narodne skupnosti.
Predsednik društva Peršman in tajnik Zveze koroških partizanov Andrej Mohar je ob tem pojasnil, da ZKP slej ko prej nasprotuje takšnim in podobnim dogodkom okoli praznovanja 10. oktobra, in je dodal, da s tem odklanjajo tudi živžav ob nastopih raznih državnih predsednikov.
Mohar je na spominski prireditvi skupno s svobodnim znanstvenikom za kulturne vede Helgejem Strombergerjem odprl razstavo z naslovom „Umiranje rdečearmejcev na Koroškem“, ki se naslanja na istoimensko brošuro. S tem želi Zveza koroških partizanov razširiti informacijski program v Peršmanovem muzeju, pravi Mohar.
In čeprav sta bili na Koroškem dve stalni taborišči za sovjetske vojne ujetnike – tako imenovani Stalag 18A v Volšperku in Stalag 18B v Špitalu ob Dravi, kjer je skupaj umrlo daleč nad 6.000 rdečearmejcev –, ta del zgodovine večini ni znan. To je obrazložil Helge Stromberger.
Razstava o „Umiranju rdečearmejcev na Koroškem“ je na ogled v prostorih muzeja pri Peršmanu v odpiralnem času – torej letos še do konca oktobra, vsak vikend med 10. in 17. uro. Prijave so obvezne.
