Z uvodnim referatom “Koroške Slovenke in Slovenci 1920–2020" je izhodišča za razmislek začrtala Marija Wakounig. Vse pa se je začelo z uvodnimi nagovori, tudi ministrice Susanne Raab, v Avstriji pristojne za narodne skupnosti. Zbrane naj bi nagovorila tudi ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch, ki pa je svoj prihod ponoči kratkoročno odpovedala, namesto nje je prišel državni sekretar Dejan Valentinčič. Konferenco je odprl krški škof Jože Marketz.
Ema Pregl iz 3.b in Simon Kummer iz 4.c razreda Dvojezične zvezne trgovske akademije sta z uvodnimi razmišljanji zapustila globok vtis med zbranimi na četrti, zaključni konferenci Mohorjeve, ko sta zakoličila izhodišča za temo: „Prihodnost koroških Slovenk/ Slovencev 100 let po koroškem plebiscitu“. Ema Pregl kot slovenska državljanka, Simon Kummer pa z izkušnjami doraščanja v družini s staršema iz dveh narodnih skupnosti. Še prej je zapel kvartet Kluba slovenskih študentk in študentov na Koroškem (KSŠŠK), ki v koroški prestolnici tako kot tudi zbor v celoti goji slovensko pesem.
Kakor na mnogih drugih dogodkih, koliko se sploh odvijajo, so bile tudi na konferenci Mohorjeve Celovec zaznavne posledice ukrepov za zajezitev koronavirusa. Vsekakor je bila za udeležbo obvezna prijava. Direktor Mohorjeve družbe Karl Hren je po prisrčni dobrodošlici avstrijski ministrici in državnemu sekretarju Republike Slovenije ter izbranim osebnostim iz političnega in cerkvenega življenja menil, da je koronakriza mogoče tudi prispodoba o razvoju slovenske narodne skupnosti v zadnjih 100 letih. Razmere so bile marsikdaj težavne in manjšina se jim je morala prilagajati, da je preživela.
Izjemno močne v izpovedi je ministrica za integracijo Susanne Raab, v Avstriji pristojna za narodne skupnosti, ocenila besede, s katerimi sta v razmislek spregovorila Ema Pregl in Simon Kummer. Potem pa menila, da je nekaj povsem naravnega, če ima človek v sebi več identitet in je tudi pozitivno. Razlike niso nič negativnega, temveč bogatijo – ljudi, dežele, sožitje. Tako ima Avstrija v svojih genih, da združuje različne narodne skupnosti.
Ministrica ni zamolčala težkih obdobij zadnjih 100 let. Za 100-letnico pa napovedala „plebiscitni dar“.
Ministrici obeh držav, Susanne Raab in Helena Jaklitsch, sta že vsaka na svoj način bili v stiku slovensko narodno skupnostjo. Državni sekretar na Uradu vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Dejan Valentinčič je uvodoma poročal, da sta se srečali v sredo v Celovcu, prav tako, da pride ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch v četrtek popoldne na srečanje s koroškim deželnim glavarjem Petrom Kaiserjem (SPÖ).
Sicer pa sodi državni sekretar Dejan Valentinčič kot znanstveni raziskovalec in publicist med dobre poznavalce razmer na Koroškem. V sklopu pomembnih obletnic 2020, ki so postavile številne manjšine v Evropi v povsem nov politični in družbeni položaj, je podčrtal pomen varstva manjšin na državni, evropski in mednarodni ravni.
Učiti se iz zgodovine pomeni, da napak iz preteklosti ne ponavljamo, je za uvod dejal predsednik deželnega zbora Reinhart Rohr. Predvsem je po kratkem zgodovinskem posegu in omembi poslanstva Mohorjeve družbe od leta 1851 naprej govoril o položaju slovenske narodne skupnosti. Nazadnje je Rohr vnesel še zahtevo uradnega priznanja nemško govoreče skupnosti v Sloveniji. Zadnja govorca za uvod v današnjo konferenco sta bila superintendent evangeličanske cerkve Manfred Sauer in krški škof Jože Marketz.
Superintendent evangeličanske cerkve Manfred Sauer je omenil Tubarjeve besede stati in obstati. To je značilnost tako katoličanov kakor tudi manjšine. Za prihodnost si želi pogumnih in samozavestnih ljudi, ki bodo s svojim nastopom izpovedovali, kako pomembna je dvojezičnost za deželo, regijo in družbo.
Pohvalno je krški škof Jože Marketz, ki je odprl konferenco, omenil razstavo „CarinthiJA 2020 – potovanje skozi čas in perspektive“ v Velikovcu. S pogledom na morebitne nove spomenike pa menil, če bi komu veljalo postaviti spomenik, potem Valentinu Inzku in Ernstu Waldsteinu, ki sta s svojim delom v škofijski sinodi leta 1972 in sinodalnim dokumentom postavila temelje za sožitje nemško in slovensko govorečih vernikov na Koroškem.
Med ustanovami, ki skrbijo za ohranitev slovenske besede v deželi, je Mohorjeva. Najmanj tako pomembne pa so najmanjše celice – družine, ki skrbijo, da se prenaša slovenska kulturna v mlajši rod, tako krški škof Jože Marketz. Te so slej ko prej najpomembnejši kraj za prenos slovenščin, tako v knjižni obliki kot v narečju.
