Umrl je Jože Ropitz

Tischlerjev nagrajenec, zborovodja Gallusa

Za dolgoletno pedagoško in ustvarjalno delo na področju cerkvene in posvetne glasbe je Jože Ropitz prejel leta 2006 Tischlerjevo nagrado Krščanske kulturne zveze in Narodnega sveta koroških Slovencev.

Ko je odločitev za podelitev nagrade skladatelju, zborovodji in pedagogu razložil takratni predsednik Krščanske kulturne zveze Janko Zerzer, je med drugim poudaril, da je Ropitz odločilno zaznamoval obdobje MePZ Jakob Petelin Gallus. Najbolj zahtevni in odmevni projekti da so bila pevska potovanja k slovenskim rojakom v zdomstvu. Posebno poglavje pa je prof. Jože Ropitz pisal kot škofijski kantor in osrednji zborovodja.

Življenjska in duhovniška pot

Jože Ropitz se je rodil 16. aprila leta 1936 na Metlovi v občini Dobrla vas. Gimnazjio je obiskoval na Plešivcu in tam maturiral leta 1955 z odliko. Po študiju bogoslovja je pel leta 1960 novo mašo, nato je bil kaplan v Pliberku in Althofnu. Med letoma 1964 in 1969 je bil prefekt v Mohorjevem dijaškem domu, potem je šel študirat cerkveno glasbo na Dunaj, kjer je mdr. vodil zbor Kluba slovenskih študentov.

Magisterij je Jože Ropitz dosegel na osnovi razprave o slovenski cerkveni glasbi na Koroškem. Leta 1969 prevzel službo škofijskega kantorja in je vodil slovenski oddelek referata za cerkveno glasbo, in bil v številnih komisijah v škofiji. Nekaj let je vodil na deželnem konservatoriju seminarje za kantorje.

Do svoje upokojitve je poučeval verouk na celovški gimnaziji v Lerchenfeldstraße, glasbo pri Uršulinkah v Celovcu in na Višji šoli za gopodarske poklice v Šentpetru ter orgle na celovškem konservatoriju.

Od leta 1995 je bil med drugim pomožni duhovnik v Šentjakobu v Rožu, na Pečnici in v Šmiklavžu ob Dravi. Ropitz pa je bil tudi skladatelj. Njegov kompozicijski opus je zelo obsežen. Poleg šestih maš najdemo v seznamu mdr. nad 150 posvetnih in nabožnih pesmi za mešani zbor in za dekliške zbore. Bil je odločilno soudeležen pri nastajanju cerkvenih pesmaric, najprej nemške „Gotteslob“, nato pa še slovenske „Gloria“.

Še posebno ustvarjalno dvojico tvori Jože Ropitz s slovenskim rojakom iz Trsta, Alojzem Rebulo. Višek skupnega ustvarjanja sta dve veliki deli, ki sodita po svoji odmevnosti in po svoji obliki gotovo v vrh glasbenega ustvarjanja na Koroškem in, širše gledano, tudi v Sloveniji. Možu slovenske besede in slovenskega duha je posvečeno delo „Reke mojega življenja“ – Večernice v čast Antonu Martinu Slomšku (1993).

Toda tudi posvetna, predvsem slovenska pesem mu je bila pri srcu in to je gojil s svojim Mešanim pevskim zborom Jakob Petelin Gallus od leta 1984 do 2010 kot dirigent. S pevkami in pevci je pripravljal zborovski pevski program, vodil vaje in seminarje, oblikoval številne koncerte. Z zborom je bil na turnejah med rojaki v severni Ameriki (1988 in 1996), Argentini (1992), Avstraliji (1994) in po Ukrajini (1997).

Ropitz je prejel tudi številne nagrade, med njimi pospeševalno nagrado dežele Koroške za glasbo, Janežičevo priznanje Krščanske kulturne zveze, 2011 je bil odlikovan s prestižno mednarodno nagrado za področje cerkvene glasbe, medaljo „Orlando di Lasso“.

Za svoje dolgoletno pedagoško in ustvarjalno delo na področju cerkvene in posvetne glasbe je Ropitz leta 2006 prejel tudi Tischlerjevo nagrado, ki jo podeljujeta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev.

Jože Ropitz pa je bil ob vsem svojem duhovniškem in glasbenem delu – dokler mu je to zdravje dopustilo – goreč navijač celovškega hokejskega kluba KAC, bil je stalen in reden gost celovške tržnice, kjer je ob četrtkih in sobotah v zgodnjih jutranjih urah nakupoval pri domačih kmetih, si privoščil s prijatelji kozarček vina in marsikdaj je na Benediktinskem trgu zadonela tudi domača, slovenska pesem, ki jo je tako ljubil.

Danes ponoči se je srce dobrega človeka, duhovnika, glasbenika in vedno dobro razpoloženega Jožeta Ropitza ustavilo za vedno. Pogreb bo v soboto, 15. februarja, ob 14. uri v rojstnem kraju umrlega, v Kazazah pri Metlovi.