Pravobranilec lahko v mnenju oceni, da je slovenska tožba dopustna, delno dopustna ali nedopustna. Za zdaj še ni jasno, kdo bo prebral mnenje, ki ga je pripravil Estonec Pikamäe. Lahko ga prebere on sam ali kdo drug. Samo branje mnenja naj ne bi trajalo več kot pet minut. Hkrati bo sodišče objavilo sporočilo za javnost in mnenje v celoti. Mnenja so običajno dolga od 30 do 50 strani.
Mnenju pravobranilca sledijo v polovici primerov
Na podlagi mnenja sicer ne bo mogoče sklepati o sodbi. Po razpoložljivih statističnih podatkih v zadevah, ki jih obravnava veliki senat in med katere sodi tudi slovenska tožba, sodba sledi mnenju pravobranilca v približno polovici primerov. V primerih pred malim senatom se to zgodi v približno 80 odstotkih. Veliki senat sestavlja petnajst sodnikov, malega pa pet ali trije.
Redki primer tožbe članice proti članici
Bolj kot je pomemben primer, manj verjetno je, da bo sodba sledila mnenju pravobranilca, pojasnjujejo na sodišču. Primer slovenske tožbe proti Hrvaški je zelo pomemben, ker gre za enega redkih primerov tožbe članice proti članici, ker gre za politično izjemno občutljiv primer ter ker je zadeva povezana z mednarodnim pravom in kot takšna za sodišče pomemben presedan.
Sodišče EU o dopustnosti in vsebini slovenske tožbe proti Hrvaški glede arbitraže odloča povsem ločeno, kar je sicer zelo redko. Mnenje pravobranilca se bo tako nanašalo samo na dopustnost in tudi sodba, ki bo sledila mnenju pravobranilca, se bo nanašala samo na dopustnost. Pričakuje se v prvem četrtletju prihodnjega leta, neuradno se omenja marec.
Razprave o vsebini še ni bilo
O vsebini se na obravnavi pred sodniki sploh še ni razpravljalo. Edina ustna obravnava, ki je potekala julija, se je nanašala zgolj na dopustnost. Če sodišče v prvi sodbi ugotovi, da za primer ni pristojno, se postopek s tem konča. Če pa odloči, da je tožba dopustna ali delno dopustna, sledi druga obravnava, in sicer o vsebini, ter nato še druga sodba.
Pravobranilec Pikamäe je sicer ob koncu julijske ustne obravnave v primeru slovenske tožbe sporočil, da bo svoje sklepne predloge predstavil 6. novembra. Nato so objavo preložili za več kot en mesec. Na sodišču o razlogih nočejo govoriti, so pa pojasnili, da so preložitve še kar pogoste, in sicer da se to zgodi približno enkrat na mesec.
Julija je sodišče na ustni obravnavi presojalo hrvaški ugovor, da v tem primeru ni pristojno razsojati, ker da so meje med državami stvar mednarodnega, ne evropskega prava. Hrvaška je na obravnavi poudarila, da zanjo arbitražna razsodba ne velja in da je jedro spora potek meje, ne interpretacija prava EU, ter da bi bil edina možna pravna podlaga za presojanje sodišča v tem sporu 273. člen pogodbe EU.
Slovenija: vprašanje meje rešeno z arbitražno razsodbo
Slovenija pa je poudarila, da pri njeni tožbi ne gre za vprašanje meje, saj da je to rešeno z arbitražno razsodbo, ki je dokončna in pravnomočna, ter ponovila, da Hrvaška z nepriznavanjem arbitražne razsodbe o meji krši evropska pravila in politike.
Slovenija v tožbi Hrvaški očita kršenje načel vladavine prave in lojalnega sodelovanja med članicami EU ter kršenje uredbe o skupni ribiški politiki, schengenskih pravil o gibanju oseb prek meja ter direktive glede pomorskega prostorskega načrtovanja.
Postopki na podlagi 259. člena lizbonske pogodbe, ko ena država članica EU toži drugo na Sodišču EU, so sicer zelo redki. Na sodišču jih navajajo manj kot deset. Po razpoložljivih podatkih sta bila doslej le dva uspešna za tožečo članico.
Prvi primer je tožba Francije proti Združenemu kraljestvu zaradi incidenta na morju. Britanske oblasti so namreč nezakonito ukrepale proti francoski ribiški ladji, ker niso o ukrepu vnaprej obvestile drugih članic in Evropske komisije. Sodišče je sodbo podalo leta 1979.
Drugi primer je nedavna sodba glede tožbe Avstrije proti Nemčiji zaradi vinjet. Sodišče je presodilo, da bi Nemčija z uvedbo vinjetnega sistema kršila pravni red EU, ker gre za diskriminacijo na podlagi državljanstva. Po zakonodajnem predlogu, ki je v celoti pripravljen, ne pa še uveljavljen, bi namreč nemški državljani celoten znesek vinjete dobili vrnjen v obliki olajšave pri davku na motorna vozila.
Sodba na podlagi 259. člena je sicer ugotovitvena in sodišče od članice ne more zahtevati določenega ukrepanja. Je pa na podlagi prvega odstavka 260. člena članica dolžna sprejeti ukrepe, potrebne za spoštovanje sodbe.
Če članica ne ukrepa v roku, ki ga določi Evropska komisija, lahko komisija sproži nov postopek proti članici na podlagi drugega odstavka 260. člena, pri čemer določi tudi finančno kazen, ki jo mora članica plačati, če še naprej ne spoštuje sodbe. Komisija v začetni fazi določi, kateri ukrepi so potrebni za spoštovanje sodbe sodišča. V primeru nespoštovanja ugotovitvene sodbe lahko sicer Slovenija po neuradnih informacijah tudi še enkrat toži Hrvaško na podlagi 259. člena.