Z Andreo Kovač je govoril Marjan Maučec (STA).
Ob obletnicah združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom se običajno spomnimo, da so ob tem Prekmurju dodelili tudi del Madžarov na vzhodu in da so odrezani od matice ostali porabski Slovenci na severu. Razloga za praznovanje tako nimate?
Trianonska pogodba za nas ne more biti praznik. Naši predniki v Porabju so imeli v Prekmurju sorodnike, znance in prijatelje, z njimi so živeli in govorili isti jezik. Resda v Avstro-Ogrski, nova meja pa jih je od njih ločila, saj so postali del kraljevine SHS. Porabci so bili tako v povsem novem položaju, saj so izgubili tudi pisatelje, učitelje, duhovnike, profesorje, uradnike. Prišli so uradniki iz Madžarske in začela se je asimilacija, ki traja še danes. A čeprav so ostali sami, so bili naši predniki zelo trmasti in prav ta trma je pripomogla, da danes še živimo v Monoštru in okoliških sedmih vaseh.
Pravzaprav ste jo odnesli slabše kot Madžari v Sloveniji. Če po prvi svetovni vojni strogega varovanja meje ni bilo, pa je po drugi ob vaših vaseh tekla železna zavesa, gibanje je bilo omejeno, pokrajina tako rekoč vojaško območje.
Ja, Porabje je postalo hermetično zaprta pokrajina. Proti Avstriji, kjer je bil drugačen politični sistem, kapitalizem, in proti Jugoslaviji, zaradi informbiroja, je bila železna zavesa, dobili smo minsko polje. To je bil pas desetih kilometrov od meje, kar pomeni, da je bilo celotno območje, kjer so živeli Slovenci, zaprto. Sem ni smel nihče priti, o kakšnem razvoju ni bilo niti za pomisliti, ta pokrajina na Madžarskem sploh ni obstajala. Je pa res, da je zaprtost ogromno pomenila za ohranitev porabščine.
Primerjava z madžarsko manjšino v Sloveniji skoraj ni mogoča. Pred desetletji je bila razlika v podpori manjšinama gromozanska, Madžari v Sloveniji so dobivali veliko več – od Slovenije in od matične države. V zadnjem času se je tudi pri vas vendarle malo premaknilo.
Saj nas sploh ni bilo. V času Jugoslavije se je zelo malo govorilo o nas, niti organizirani nismo bili. Bila je Demokratična zveza južnih Slovanov s sedežem v Budimpešti, od časopisov so Slovenci enkrat mesečno dobivali eno stran v Narodnih novinah. A če izhajam iz tega, da so se brez pomoči in organiziranosti naši Slovenci tukaj ohranili, jim gre vsa čast. Tako so bili vzgajani. „Mi smo Slovenci, mi idemo na Slavsko,“ so govorili, ko so šli v Jugoslavijo, kjer živijo Slavi, ker Slovenci pa živijo v Porabju.
Tudi duhovniki, ki so ne samo maševali, ampak tudi živeli v slovenščini, imajo za obstoj nemalo zaslug.
Ogromno. Noben obred ni potekal v madžarščini, duhovnik je govoril le slovensko, prispeval k ohranitvi jezika, našim ljudem je krepil identiteto, da so se zavedali, da so Slovenci, da so bili ponosni na svoje korenine. Tu se mi postavlja zanimiva vzporednica. Zdaj imamo v vrtcih in na šolah asistente, ki poučujejo, a ne govorijo madžarsko. Tako so se naši otroci prisiljeni pogovarjati v slovenščini in ti asistenti so med mladimi zelo priljubljeni. Mogoče bodo oni prevzeli takšno vlogo, kot so jo nekoč duhovniki, saj otrokom odpirajo vrata za aktivno komuniciranje v slovenščini, da bodo lahko začeli tudi razmišljati v slovenščini. Šele takrat bomo morda malo ublažili to asimilacijo.
V globalnem svetu se slovenščina v Porabju ne more kosati z nemščino; avstrijska meja je blizu, tukaj so tovarne, kot je Opel, kjer je nemščina zaželena.
Z osamosvojitvijo so se med Slovenijo in nami začeli intenzivnejši stiki. V tem času smo ustanovili prvo lastno organizacijo, ki ji zdaj predsedujem, začeli organizirano skrbeti za ohranjanje jezika. Tu so radio Monošter, časopis Porabje, slovenske oddaje na televiziji, začeli smo premike na gospodarskem področju, marsikaj smo naredili pri evropskih projektih, s pomočjo Slovenije postavili kulturni in informativni center, slovensko kmetijo in predelovalnico sadja na Gornjem Seniku.
V Monoštru so podjetja iz številnih držav in tu se zaposlujejo naši mladi. In tu lahko govorijo v angleščini ali nemščini, nikoli v slovenščini. Zato bi bilo nujno, da pride sem kakšno slovensko podjetje. Tu bi lahko koristili, ker znamo slovensko, poleg tega je Monošter direktno železniško povezan z Budimpešto, Gradcem, Bratislavo, Dunajem. In tu bi lahko dobili izobražene kadre, s katerimi so zadovoljni v tukajšnjih podjetjih in v Avstriji, ker večji del Porabcev dela tam. Vedno so rekli, da so to kadri, ki znajo delati in jim lahko zaupaš.
Je rešitev madžarski model, kot je neposredna pomoč v Prekmurju, tistim, ki znajo madžarsko, čeprav ta pomoč v Sloveniji ne odmeva najbolje?
To bi bil dober model tudi za Porabje. Saj ima tudi Madžarska razpise, a naši kmetje te podpore ne bodo dobili nikoli. Srednje velik kmet na Madžarskem ima večje površine kot je celo Porabje. A tudi tu je deset kmetov, ki ne dobijo subvencije, ker so premajhni za razpise. Zakaj jih ne bi podprla matična država, saj vendar dela na slovenski zemlji in tudi skrbi tudi za obstoj skupnosti. Kmetijstvo je zelo pomembno za naše območje, je del nacionalnega parka z zelo omejenimi možnostmi. Če ne bomo podprli teh nekaj kmetov, kaj bomo razvijali? Saj brez kmetijstva tudi turizma ni.
S temi idejami gotovo seznanjate obe vladi; kaj pravita? Ali so rešitev evropski projekti, kjer ste v nekaj primerih uspeli?
Projekti sicer so rešitev, a le delna. Madžarska je lani naročila izdelavo razvojnega programa slovenskega Porabja. Pokrival naj bi razna področja, od infrastrukture do turizma, tudi civilno sfero, plačala bi ga Madžarska. Slovenijo smo o tem obvestili in prosili, da, tako kot v Prekmurju, kjer živijo Madžari in jih podpirata Slovenija in Madžarska, to storita skupaj tudi v Porabju. Vendar madžarska vlada še ni potrdila programa, Slovenija čaka na potrditev, mi pa smo za zdaj brez programa in brez razvojnih možnosti.
Koliko pa si medsebojno pomagata manjšini in zakaj si ne bolj?
Politično sem popolna novinka, lahko le rečem, da se trudimo delati skupaj. Pomembno pa se mi zdi, da tudi državna samouprava in naša zveza nastopata skupaj, ob podpori naše zagovornice v madžarskem parlamentu. Manjšini pa sodelujeta zlasti pri projektih, kjer sem delala do zdaj.
Pogovarjava se v sklopu obletnice priključitve Prekmurja, če se boste minulih 100 let porabski Slovenci spominjali z grenkobo, kaj storiti, da bo prihodnjih 100 drugačnih?
Eden od vzrokov, zakaj naša manjšina nima gospodarskega potenciala, je ta, da mejimo na najmanj razviti del Slovenije, Prekmurje. Če bi naši ljudje hodili delat v Prekmurje, bi to ogromno pomenilo za vse nas, zlasti za jezik. Pri ohranjanju identitete je vse na mladih, od nas pa je odvisno, kaj jim bomo ponudili, da ostanejo tukaj.
Ob tem je izredno zanimivo, da starši, ki so zaposleni v Avstriji, doma veliko več govorijo slovensko kot tisti, ki so zaposleni v Monoštru. Zato, ker imajo v Avstriji slovenske sodelavce in ogromno pridobijo, saj se pogovarjajo v slovenščini. To je povezovanje, vsak se identificira s svojim jezikom. Najbrž si ne bi nikoli mislili, da gre nekdo iz Porabja delat v Avstrijo in s tem utrjuje svoj jezik in identiteto.
Zelo se tudi trudimo, da bi prišel v Porabje slovenski duhovnik. Oba, ki zdaj prihajata iz Slovenije, opravljata pomembno vlogo, a prideta le enkrat mesečno. Na začetku sem govorila o trmi. Ta trma ni bila le v prednikih, to smo podedovali. Naša skupnost tukaj bo živela, govorili bomo porabščino in slovenščino, v kolikšni meri, pa je odvisno tudi od razvoja Prekmurja in koliko od tega bomo „počrpali“ v Porabju.
Pa obletnica, hodite na take proslave?
Proslave so pomembne, tam se srečaš z ljudmi. Sama nisem bila, sem pa bila pred dnevi na osrednji proslavi od dnevu državnosti v Ljubljani. Zame kot Slovenko, ki živi v Porabju, je izjemno pomembno, da je matična država postala samostojna, ker smo od takrat tudi mi bolj samozavestni, načrtno delamo, da se skupnost okrepi. Porabje in Prekmurje sta pravzaprav ena pokrajina, zato je bolj kot proslave pomembno, da dnevno sodelujemo s prekmurskimi župani na vseh področjih. Skratka, skupno življenje je bolj pomembno, kot pa da se pokažeš tu pa tam. In kolikor vem, vabil na praznovanja priključitve nismo dobivali…