Do smrti raziskoval slovensko kulturo

V ponedeljek je v 77. letu starosti umrl univerzitetni profesor in nekdanji vodja graškega inštituta za prevajalstvo in tolmačenje, pesnik in kulturni delavec Erik Prunč. Bil je med stroko izredno spoštovana osebnost, do konca svojega življenja je kljub hudi bolezni ves svoj trud vlagal v raziskovanje in proučevanje slovenske kulture.

Ostal je tesno povezan z rodno Koroško

Še pred letom dni je rajni Prunč predstavil baročno besedilo pasijona iz Železne Kaple, ki ga je z znanstveno kritično izdajo rešil pred pozabo in dokazal bogato tradicijo slovenske besede na Koroškem. V rodni Koroški je med drugim deloval kot predsednik Krščanske kulturne zveze (KKZ), bil je pobudnik Odra Mladje in ustanovil je Koroške kulturne dneve v Ljubljani. Leta 1990 sta mu Narodni svet koroških Slovencev (NSKS) in Krščanska kulturna zveza (KKZ) za njegove zasluge podelila Tischlerjevo nagrado.

V šoli čutil posledice nacionalsocializma

Erik Prunč se je rodil leta 1941 v Celovcu kot 12. otrok kmečke družine iz Škocjana pri Klopinjskem jezeru. Spadal je še med generacijo, ki je neposredno doživela grozote nacionalsocializma in njegovih posledic v povojnem času. Te je čutil že kot deček v ljudski šoli, ko je sicer veljal obvezni pouk slovenščine na dvojezičnem ozemlju, ki pa so ga mnogi učitelji odklanjali, je dejal v nekem intervjuju za Slovenski spored ORF.

Maturiral je na Plešivcu

Tako kot Gustav Januš ali Florjan Lipuš in številni drugi mladi Slovenci takrat, je tudi Prunč obiskoval gimnazijo na Plešivcu, kjer je bil kot besedni umetnik že aktiven v slovenski literarni reviji Kres, kar mu je tudi povzročilo težave s šolskim vodstvom, kakor je dejal.

Kot pesnik je pokojni leta 1965 izdal lirično zbirko Tihožitja, ki velja za ključno publikacijo slovenskega pesništva na Koroškem. Njegova akademska kariera se je začela na graški slavistiki, kjer je bil med drugim pobudnik velikega projekta za tezaver slovenskih narečij na avstrijskem Koroškem, ki zaradi svoje obširnosti še do danes ni končan.

Vodil graški inštitut za prevajalstvo

Največji uspeh profesorja Prunča pa je bilo vodenje inštituta za prevajalstvo, ki je z njegovo pomočjo pridobil mednarodni renome. Profesor Prunč je bil poznan in priznan kot soutemeljitelj znanstvene zasnove translatologije, ko v Avstriji prevajanje še ni bilo povsem uveljavljeno kot univerzitetna stroka. Od leta 2007 je bil dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, s katero je sodeloval pri objavi Kapelskega pasijona iz 17. stoletja, ki so ga prevzeli v seznam izbranih besedil slovenskega slovstva. Kot gostujoči profesor je poučeval tudi na Dunaju in v Mariboru, kjer so marsikateri današnji profesorji prevodoslovja svoj študij končali ravno pri Prunču v Gradcu.

Ena od številnih zapuščin Erika Prunča je vsakoletni poletni seminar literarnega prevajanja za slovenščino in nemščino na hrvaškem otoku Premuda, ki ga organizira graški prevajalski inštitut in se bo nadaljeval tudi v prihodnje, je takrat dejal.

Glej vest z dne 29.05.2018