Številni so se poslovili od Avsenika
„Avsenik je bil glasbeni fenomen“
Številni ljudje iz Slovenije in tujine so se v torek prišli poslovit od velikana narodnozabavne glasbe Slavka Avsenika. Kot so izpostavili, je bil Slavko Avsenik pravi fenomen, njegova glasba pa je vedno prihajala iz srca.
Mnogi so izrazili prepričanje, da je ogromno naredil za Slovenijo, veseli pa so bili tudi poslovilne slovesnosti z državnimi častmi.
Od jutra, ko je krsta s pokojnim Slavkom Avsenikom ležala na domačiji Avsenik v Begunjah, so se ob njej ustavili številni njegovi prijatelji, znanci, sodelavci in ljubitelji njegove glasbe. V miru, saj velike gneče ni bilo, so se vpisali v žalno knjigo in izrekli sožalje družini. Nekateri so se kljub visoki vročini zadržali v Begunjah, kjer so se udeležili tudi poslovilne slovesnosti.
sta.si
Veliko je takih, ki so Slavka Avsenika tako ali drugače poznali, številni so z njim sodelovali in razvili prijateljske vezi. Prepričani so, da sta Slovenija in narodnozabavna glasba z odhodom Avsenika zelo veliko izgubila.
„Melodije Slavka Avsenika so kulturna dediščina“
Slovenski predsednik Borut Pahor je Avsenika označil kot človeka, ki je „v glasbenem smislu izumil naše čustvovanje veselja do življenja in ljubezni do domovine“. Vse to je bilo po Pahorjevih besedah tako silovito, odmevno in doživeto, da so te viže privzeli za svoje tudi preštevilni Evropejci. Melodije Slavka Avsenika so kulturna dediščina Slovenije, Evrope in vsega sveta, je dodal.
Zdravljico in Golico je Pahor označil kot dve himni, dve umetnini, ki, kot je dejal, izkazujeta naš, slovenski narodni značaj. Dve pesmi in melodiji, ki nas določata. „Če nam Prešeren govori o edinosti, sreči in spravi, nam Slavko Avsenik vse tri prešerno uglasbi,“ je dejal.
„Vedeli, da počne nekaj pomembnega in dobrega“
V imenu družine se je od Slavka Avsenika poslovil njegov najstarejši sin Slavko Avsenik ml. Obudil je spomin na čase, ko je bil oče zaradi svoje glasbe veliko zdoma. Kot je dejal, so ga pogrešali, a so vedeli, da počne nekaj pomembnega in dobrega.
Sam je, ko je odšel od doma, očeta bolje spoznaval preko zgodb njegovih poslušalcev in oboževalcev ter preko študija del skladateljev, ki so ustvarjali našo svetovno glasbeno zgodovino, ko ga je primerjal z njimi. Kot je dejal, je moral oditi od njega, da se je lahko vrnil k njemu, moral se je močno odkloniti od njega, da se mu danes lahko globoko prikloni.