Proslava presenetila s svežino pristopa

Državna proslava ob slovenskem kulturnem prazniku, ki je bila letos v znamenju sedme umetnosti, je po besedah nekaterih obiskovalcev presenetila s svežino pristopa. Kritična misel predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja, ki je Slovenijo primerjal z Butalami, pa je bila, kot so povedali, pričakovana.

„Zelo sodoben pristop“

Generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski je pristop, da je bil gledališki trenutek postavljen v ozadje in da je proslava občinstvo v dvorani in pred televizijskimi sprejemniki nagovorila z govorico filma oziroma videa, označila kot zelo sodoben. Nagrajenci so bili dobro predstavljeni, kot zanimivost pa je navedla, da je bilo veliko prizorov z njimi posnetih v Cankarjevem domu, med drugim so filmarji vključili tudi njihovo razstavo o Ivanu Cankarju. „Na vsak način ni šlo le za zaprašeno recitiranje, ampak za nekaj svežega, neko novo in sodobno govorico,“ je o proslavi še povedala za STA.

O Möderndorferjevem govoru pa je povedala, da se čuti, da je predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada tudi pesnik, pisatelj in dramatik, zato so njegovi govori že napol umetniška dela. Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada je v svojem govoru slovensko družbo primerjal z Butalami Frana Milčinskega in razmišljal o moči satire. In kot vsaka satira malo zaboli, je po besedah Uršule Cetinski zabolel tudi včerajšnji Möderndorferjev govor, ki v dani situaciji ni bil pretirano smešen.

Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar je bila izjemno vesela in počaščena, da je letos najvišje državno priznanje v kulturi prejel slovenski film, oziroma da je Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejel scenarist in režiser Filip Robar Dorin. Za življenjsko delo je bila nagrajena tudi kostumografka Bjanka Adžić Ursulov, ki je prav tako sodelovala pri številnih slovenskih filmih, filmska ustvarjalca pa sta tudi dva prejemnika nagrad Prešernovega sklada, igralka Maruša Majer in animator Dušan Kastelic.

Izrazila je veselje, da letos praznujemo v duhu filma, kar, kot je povedala za STA, morda napoveduje bolj svetlo prihodnost slovenskemu filmu in njegovi ustvarjalnosti, ki je trenutno na vrhuncu. Slovenski kulturni praznik je po njenih besedah tudi priložnost, da podelimo kulturi in filmu posebno veljavo, da ustvarjalce počastimo tako, da si ogledamo kakšen film, predstavo ali se udeležimo katerega drugega kulturnega dogodka, da torej postanemo narod kulture in slednjo postavimo na prvo mesto.

Tolkalec Franci Krevh, tudi član Slovenskega tolkalnega projekta - SToP, slednji je leta 2014 prejel nagrado Prešernovega sklada, je letošnjo proslavo opisal kot zanimivo in privlačno, z vsebinsko težo in sporočilom. Kot je povedal za STA, je kot glasbenik sicer nekoliko pogrešal glasbo. Vendar pa so bili v ospredju Möderndorferjevo sporočilo in nagrajenci, to pa je pravzaprav razlog, zaradi katerega pride na proslavo. Letošnji izbor nagrajencev s področja glasbe je označil kot pravilen. Kot je še povedal, je z obema dobitnikoma, skladateljem Tomažem Svetetom in dirigentko Martino Batič, že sodeloval in oba si nagrado po njegovem mnenju več kot zaslužita.

Umetnostni zgodovinar Milček Komelj je proslavo označil kot gledljivo. Med nagrajenci je pogrešal slikarja, od letošnjih nagrajencev pa da še najbolje pozna skladatelja Sveteta. Spomnil je, da so bile Prešernove nagrade, ki se podeljujejo od leta 1947, sprva namenjene le klasičnim vejam umetnosti. Pozneje se je nabor razširil, kar je sprožilo polemike, ali gre za nagrade za umetnost ali za kulturo, ki je pravzaprav estetizacija oziroma kultiviranje sveta in ne nujno umetnost.

Letošnji nagrajenci prihajajo z različnih področij, vendar po Komeljevih besedah manjkajo nagrajenci z osnovnih področij. Dejavnost nagrajenke za življenjsko delo Bjanke Adžić Ursulov je, kot je povedal, sicer skrita v ozadju, a je izjemna, zato si lavreatka vsekakor zasluži nagrado.

„Marsikaj, kar je povedal, drži“

Kar zadeva govor predsednika upravnega odgovora Prešernovega sklada, je pričakoval kritičnost. „Marsikaj, kar je Möderndorfer povedal, drži,“ je rekel Komelj, ob tem pa se mu vendarle poraja vprašanje, ali takšna kritičnost sodi na proslavo, ki bi morala povzdigniti umetnost ter biti veličastna in navdihujoča.

Gledališkega režiserja Dragana Živadinova je razveselilo, da je Möderndorfer „opazil fenomen NUK II“. Da NUK II že 20 let ni zgrajen, je po njegovih besedah zločin. Spomnil je, da je bil leta 1994 sprejet zakon, da mora biti NUK zgrajen, vendar se, kot je dodal, v tej državi zakonov ne spoštuje. Kot je poudaril Živadinov, velja razmisliti o prioritetah. „V tej skupnosti se več ne razume duhovnosti,“ je sklenil sogovornik.

Kritiziral nabavo osemkolesnikov

Möderndorfer je v govoru med drugim opozoril na izjemno visoka finančna sredstva, ki jih bo država namenila za osemkolesnike. Ko bodo ti odslužili, jih bomo lahko, kot je povedal slavnostni govornik, zarjavele parkirali na mestu, kjer bi morala stati nova Narodna in univerzitetna knjižnica. „Ducat jih bo lahko stalo tam. Toliko bi namreč stala izgradnja ustanove, ki bi lahko plemenitila duha Slovencev naslednjih generacij,“ je ponazoril Möderndorfer.

- Več pri RTV Slovenija
- Glej vest z dne 10.01.2019
- Glej vest z dne 08.02.2018