Preganjanje in odpor v Selah

„Smo komunisti ali pripadniki katoliške skupine? - javni diskurz o uporu na Koroškem je razdvojil tudi slovensko narodno skupnost“, je na predstavitvi knjige „Kaj človek vse doživi“ ugotovila avtorica, zgodovinarka Brigitte Entner, ki se je v publikaciji posvetila odporu in preganjanju v občini Sele.

Leta 1942 so nacisti v Selah odkrili nekaj bunkerjev, med drugim tudi tistega pri Hlipovčniku, kjer je bil odkrit dnevnik Zelenokadrovca Tomaža Olipa – to pa je bila podlaga za usmrtitev oziroma obglavljenje 13 selskih žrtev. Pri tem gre za napačno definicijo, pravi zgodovinarka Brigitte Entner, ki je v Škofijski hiši v Celovcu predstavila svojo najnovejšo publikacijo „Kaj človek vse doživi“, v kateri ugotavlja, da med obglavljenimi niso bili le Selani in da odpor ne sme biti omejen le na to skupino.

Za časa nacionalsocializma so nacisti na Koroškem zaplenili Škofijsko hišo v Celovcu in tam uredili svoj sedež za vodstvo koncentracijskega taborišča in predora na Ljubelju. Pred tremi leti pa se je tam srečala skupina pedagogov, ki je hotela na tem mestu nuditi razprave o možnostih in potrebah za razvoj dobre kulture spominjanja.

Knjiga „Kaj človek vse doživi“

Tako je v četrtek zvečer v Škofijski hiši potekala razprava o dvojezični knjigi zgodovinarke Brigitte Entner, ki je pod geslom „Kaj človek vse doživi“ napisala knjigo o odporu in preganjanju v občini Sele in s tem hotela dati ime vsem žrtvam nacionalsocializma v tej občini, ter dati pojmu „odpor“ novo definicijo, ki presega osredotočenje na tako imenovane Selske žrtve oziroma 13 obglavljenih. Poleg tega se je v Selah, kjer je za časa nacionalsocializma živelo 1.000 ljudi, razvil tudi fenomen dezertiranja, pravi Brigitte Entner.

V knjigi „Kaj človek vse doživi“ dodaja Entnerjeva, da so se nekateri pridružili Osvobodilni fronti slovenskega naroda, drugi pa so se v manjših skupinah zopet podali na Koroško in se tukaj priključili Zelenemu kadru, ki so – tako Entnerjeva – najprej sklenili, da v ilegali pričakajo konec vojne – to pa je zadeva, ki razdvojuje, še posebno, ko gre za temo „komunizem“ in „kdo je izdal koga“, ko je šlo za izdajo bunkerjev in njihovih posadk, oziroma kdo je bil pripadnik koroških in kdo pripadnik tako imenovanih „Tito-partizanov“. Kritičen je bil Toni Olip, sin nekdanjega pripadnika Zelenega kadra Honza Olipa.

O tem, kako opredeliti upor v občni Sele oziroma kako so ljudje gledali na uporniške sile in kako so razlikovali med koroškimi in „Tito-partizani“, pa je spregovoril literarni raziskovalec Klaus Amann.

Tudi dolgo po vojni se je nadaljeval protiuporniški diskurz, ki so ga vodile javne ustanove, še posebno pa politika, tako Amann.

Partizane so torej vseskozi označili kot pripadnike komunistične stranke, bandite, upor je bil kriminaliziran in se tako zasidral tudi v spominu avstrijskega, še posebno pa koroškega prebivalstva in deloma tudi slovenske narodne skupnosti na Koroškem, dodaja zgodovinarka Brigitte Entner.

Tema upor torej še vedno razdvaja. Kako pomembna je pri tem kultura spominjanja, je postalo jasno v sklopu razprave v Škofijski hiši, kjer je konec koncev prevladala misel, o kateri je spregovoril nekdanji podžupan občine Sele Zdravko Velik.

Glej vest z dne 29.11.2018