Praznik Rudolfa Maistra „zato služi kot opomin, da je naša usoda na koncu odvisna od vsakega od nas“, je še dodal slovenski premier.
Slovenija v sredo obeležuje državni praznik, dan Rudolfa Maistra, ki sicer ni dela prost dan. Praznik obhajajo v spomin na 23. november 1918, ko je general Maister s svojo vojsko razorožil nemško govorečo varnostno stražo ter prevzel vojaško oblast v Mariboru.
General Rudolf Maister (1874-1934) je s svojimi borci ob koncu prve svetovne vojne, po razpadu avstro-ogrske monarhije, dosegel, da je velik del slovenskega narodnostnega in govornega območja Štajerske in Koroške prišel pod slovensko oziroma jugoslovansko upravo. Bil je tudi pesnik, slikar in velik ljubitelj knjig.
Kot je v poslanici zapisal premier, so v zgodovini trenutki, ko tisto, kar je bilo prej nepredstavljivo, nenadoma postane neizbežno. To velja za razpad Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne, ko so na razvalinah nekdanjega habsburškega cesarstva začele nastajati nove države. Njihove meje pa niso bile določene. Treba si jih je bilo šele izboriti, je izpostavil.
„Na srečo je bil v tistih prelomnih dneh v poveljstvu meljske vojašnice zavedni slovenski častnik iz Kamnika,“ je poudaril Golob. Maister ni le zavrnil poskusa nemškega občinskega sveta, da bi Maribor z okolico priključil Nemški Avstriji, ampak je lastnoročno prevzel nadzor nad mestom in vso Spodnjo Štajersko. Obenem je razglasil mobilizacijo in s tem ustanovil prvo redno slovensko vojsko, je še dodal.
Poudaril je, da je na svetu veliko vojakov in veliko pesnikov, malo pa je vojakov, ki so tudi pesniki, kot je to bil Maister. „A bil je še toliko več. Tako kot je pod imenom Vojanov umel sukati pero, je znal vihteti tudi meč. Bil je torej ne le človek besed, ampak predvsem mož dejanj. Brez njega naša severna meja ne bi bila tam, kjer je – če sploh,“ je prepričan Golob.
Dodal je, da so danes časi drugačni. Slovenija je skupaj s sosedi del Evropske unije, kjer je slovenščina eden od uradnih jezikov. Vseeno pa se je na ta dan „pomembno spomniti, da je naša usoda na koncu odvisna od vsakega od nas in da so bili med nami posamezniki, ki so jo znali vzeti v svoje roke“. „Generala Maistra se zato le spominjajmo. Predvsem pa ga poskušajmo živeti,“ je še poudaril Golob.