Sodelovali so tudi pričevalci vojnih grozot, interniranke iz nemških koncentracijskih taborišč ter ukradeni otroci in izgnanci.
Predsednik Pahor je ocenil, da živimo v času, ko se moramo ponovno spomniti, da trajen mir ni samoumeven in neminljiv, temveč si moramo zanj vsi skupaj nenehno prizadevati. Na to našo skupno dolžnost nas opominjajo preživeli pričevalci druge svetovne vojne, ene izmed najtemačnejših obdobij v zgodovini človeštva.
V pogovoru z dijakinjami in dijaki so sodelovali interniranka v taborišču Auschwitz in Ravensbrück Elza Maurič Kumar, predsednik Društva ukradenih otrok Janez Žmavc, partizanka Valerija Skrinjar Tvrz, izgnanka Tončka Senčar in predsednik Taboriščnega odbora Auschwitz Janez Deželak.
Prisluhnilo jim je okoli 100 dijakinj in dijakov iz Dvojezične trgovske akademije v Celovcu, Šolskega centra Nova Gorica, Gimnazije Jožeta Plečnika, Srednje šole za oblikovanje in fotografijo ter Ekonomske šole Ljubljana.
„Poglejte, kakšno naključje je danes. 13. junij ob 11. uri. Prav na ta dan leta 1944 ob 11. uri je vlak, s katerim sem se odpeljala v Auschwitz, odpeljal z goriške postaje,“ je s pretresljivim spominom pogovor začela Elza Maurič Kumar.
Janez Žmavc je poudaril, da čas teče in da spomini bledijo, zgodovina pa ima moč, da ohrani vsa dejstva.
Valerija Skrinjar Tvrz pa je dodala, da ne smemo dovoliti, da se nam v srca vtihotapita sovraštvo in nestrpnost.
Dijakinje in dijake je najbolj zanimalo, kaj je pričevalcem dalo moč, da so lahko preživeli grozote, ki so se dogajale v koncentracijskih taboriščih. Strinjali so se z govorci, da pričevanja ne smejo biti pozabljena in da se moramo iz njih veliko naučiti.
Predsednik Pahor se je pričevalcem zahvalil za obisk, pogovor pa je sklenil z Antigoninim klicem: „Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu.“ V znak hvaležnosti in spoštovanja je pričevalkam in pričevalcema podaril posebno protokolarno darilo, Kogojevo ptico hvaležnosti.