Srce Nužeja Tolmaierja bije za kulturo, odkar zna misliti. Rojen med drugo svetovno vojno v izgnanstvu v nemškem taborišču Frauenaurach so po vrnitvi na Radiše bili petje, branje in igra že v otroštvu pomemben del v Tolmaierjevem vsakdanu in tako je že v mladih letih bil aktiven pri domačem Slovenskem prosvetnem društvu Radiše kot pevec in igralec.
Tischlerjevo nagrado NSKS in KKZ podeljujeta osebnostim za njihove zasluge za ohranitev slovenske kulturne, jezikovne in narodne identitete.
Službo pri KKZ je nastopil leta 1966
Kot tajnik KKZ je vedno bil blizu ljudem, ker je znal poslušati hitro spoznal, kaj je pomembno za razvoj kulture in ohranitev materinščine. na prvem mestu je bilo prav gotovo delo z mladimi. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil glavni motor, da sta v sklopu Koroške dijaške zveze (KDZ) nastali skupini Oder in lutke mladje, s tem pa je bil položen temelj za racvet otroške in mladinske lutkovne in gledališke dejavnosti na Koroškem, ki ji ni para. Med lutkarji prve ure je bila tudi Marta Stadler rojena Rutar.
Posebna srčna zadeva je za Nužeja Tolmajerja narodopisje. Zanj je vedno veljalo: „vse kar je zapisano je tudi nekaj vredno.“ Še preden je tudi po njegovi zaslugi bil ustanovljen narodopisni inštitut Urban Jarnik je Tolmaier za dokumentiranje slovenske kulturne dediščine na koroškem navdušil številne izvrstne strokovnjake. Med drugim tudi etnologinjo in slavistko Herto Maurer Lausegger.
Na narodopisnem področju je na pobudo Tolmaierja nastalo ogromno publikacij. V seriji pričevanj „Tako smo živeli“, ki jo je uredila Marija Makarovič, je zapisana celotna zgodovina koroških Slovencev. Dokumentirano ohranjeno pred pozabo je tudi notno gradivo po zapuščinah Franceta Cigana, Antona Nageleta in Milke Hartman.
Nužejev opus je zelo obsežen. Njegovo dragoceno delo cenijo kulturniki od Podjune do Zile. Nužej Tolmajer je vedno bil med ljudmi, in pozna južnokoroške vasi, včasih tudi bolje kot domačini sami, se številnih obiskov na Zili spominja Milka Kriegl iz Zahomca.
Tudi Nužej Tolmaier sam je zelo ponosen, da mu bosta NSKS in KKZ vročila letošnjo Tischlerjevo nagrado.
Po vsem, kar je uresničil, pa letošnji prejemnik Tischlerjeve nagrade še ne misli na počitek. Veliko bi še rad zbral, spisal, predvsem pa si želi, da bi ostala slovenščina na Koroškem še dolgo živa.