ZNANOST

„Kolo trajnostnega razvoja“

Kaj izgubimo, če aktivnost zamre, kako so v razvoj aktivnosti vključene prihodnje generacije, sta vprašanji, zastavljeni v poglavju „Kontinuiteta“, zapisani pod geslom: „Nesnovna dediščina – kolo trajnostnega razvoja“ o UNESCO konvenciji v Sloveniji.

Varstvo nesnovne dediščine

Etnologinja Martina Piko-Rustia iz Slovenskega narodopisnega inštituta “Urban Jarnik" v Celovcu to ponazarja ob primeru projekta slovenskih ledinskih in hišnih imen. Enako ponosna pa je na dejstvo, da predstavlja Evropska komisija čezmejni projekt v katalogu izbranih primerov dobre prakse.

Čezmejni projekt dokumentacije slovenskih ledinskih in hišnih imen na Zgornjem Gorenjskem in Koroškem je na razpisu Cultural Heritage in Action izmed 121 prispelih vlog bil izbran med 30 primerov dobre prakse, ki jih je evropska komisija „Commission SWD – European Framework for Action on Cultural Heritage“ predstavila v svojem katalogu. Projekt so projektni partnerji na Zgornjem Gorenjskem vložili skupno s SNI „Urban Jarnik“ in partnerji na Koroškem.

Pred domala dvema letoma smo poročali o tem, da je Avstrija julija leta 2009 podpisala konvencijo UNESCO o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz leta 2003. Kot članica Avstrijske komisije za standardizacijo zemljepisnih imen (Arbeitsgemeinschaft für Kartographische Ortsnamenkunde – AKO) je Martina Piko-Rustia, ki znanstveno vodi SNI „Urban Jarnik“, ponazorila, kako je to doprineslo k „prepoznavnosti raznolikih kulturnih tradicij v Avstriji na državni in na mednarodni ravni“.

Nedavno je bilo na spletu vlade Republike Slovenije poročilo o tem, da ima UNESCO-konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz 2003 med mednarodnimi pravnimi instrumenti, katerih pogodbenica je država Slovenija in za katere v njenem imenu skrbijo na ministrstvo za kulturo, posebno mesto.

„V samem jedru tega dokumenta so namreč ljudje – skupnosti, skupine in posamezniki, ki svoje prakse, predstavitve, izraze, znanja in veščine prenašajo iz roda v rod, jih vedno znova ustvarjajo v odzivu na svoje okolje, v sozvočju z naravo in kulturo, iz njih črpajo svojo identiteto in pripadnost. Nosilci so tudi edino zagotovilo, da bo nesnovna kulturna dediščina, ki ima zelo oprijemljive izraze in emocionalne učinke, preživela in se bo prilagajala sodobnemu času – vključno v trenutni pandemiji, ki je imela velik vpliv na nesnovno dediščino zlasti še na prenos znanj med nosilci in uprizoritve“. In omenjeno je „Kolo trajnostnega razvoja“.