Novi inštitut za glasbo in manjšine
Na univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju so v petek predstavili inštitut za glasbo in manjšine, namenjen etnomuzikološkim raziskavam manjšin. Ustanovila ga je Ursula Hemetek, prejemnica nagrade Wittgenstein, ki inštitut za glasbo in manjšine tudi vodi.
Že ob pripravah na odprtje je v nastajanje zasnove inštituta vključila ustanove s sorodnimi težišči. Ker sodi med področja pod krovom Slovenskega narodopisnega inštituta „Urban Jarnik“ avdiovizualna dokumentacija koroških narečij in koroške kulturne dediščine, ni naključje, da je voditeljica Ursula Hemetek povabila tudi etnologinjo Martino Piko- Rustia, znanstveno vodjo SNI „Urban Jarnik“. Na sami predstavitvi v petek pa je spregovorila še druga koroška rojakinja, generalna sekretarka Iniciative manjšin Cornelia Kogoj.
Mednarodni znanstveni sosvet
Pomembno vlogo v novem inštitutu za glasbo in manjšine Martina Piko-Rustia pripisuje tudi mednarodnemu sosvetu, katerega članice in člani so iz različnih predelov sveta. Svanibor Pettan z oddelka za muzikologijo Filozofske fakultete univerze v Ljubljani. Članica ekipe Ursule Hemetek je Alma Bejtullahu, ki je zakjučila svoj študij na oddelku za muzikologijo na univerzi v Ljubljani.
Zgledna vloga projekta FLU-LED za druge narodne skupnosti
Drugi, za slovenski narodopisni inštitut „Urban Jarnik“ in zbiratelje portala ledinskih in hišnih imen pomemben dogodek je bil na Uradu zveznega kanclerja. Vinko Wieser, predsednik SPD „Gorjanci“ in urednik „Kulturnega portala ledinskih in hišnih imen FLU-LED“, ter etnologinja Martina Piko-Rustia sta bila navzoča na počastitvi 10. obletnice avstrijskega podpisa Unescove konvencije o nesnovni kulturni dediščini leta 2009. Gostitelja sta bila minister za umetnost, kulturo in medije Alexander Schallenberg in predsednica avstrijske komisije Unesca Sabine Haag.
Avstrija je ratificirala konvencijo o nesnovni kulturni dediščini 9. julija 2009, skupno pa do zdaj 178 držav. Etnologinja Martina Piko-Rustia je tudi ob tej priložnosti predstavila „zgodbo o uspehu“. Skupno z zbiratelji ledinskih in hišnih imen pa omenja tudi zgledno vlogo projekta za druge avstrijske narodne skupnosti.