Za bolj učinkovit pouk slovenščine
Ta konec tedna bo minilo 60 let, ko je 22. septembra 1958 tedanji deželni glavar Ferdinand Wedenig (SPÖ) z odlokom razveljavil odredbo zakona o manjšinskem šolstvu, po kateri je bil za vse učence in učenke na dvojezičnem ozemlju dvojezičen pouk obvezen. Odtlej velja za dvojezični pouk načelo prijavljanja.
Društvo koroških slovenskih pravnikov in Strokovno pedagoško združenje sta minuli petek vabila na strokovni posvet, na katerem so zgodovinar Teodor Domej, pravnika Rudi Vouk in Franci Serajnik, ter vodja manjšinskega oddelka pri deželnem šolskem svetu Sabina Sandrieser kot predavatelji podrobno ponazorili razvoj, ki je privedel do odločilnega trenutka, in situacijo na področju dvojezičnega šolstva po tem.
Odprava odredbe o obveznem dvojezičnem pouku na južnem koroškem leta 1958 je bila zareza, ki je odločilno zaznamovala sobivanje med narodoma v deželi v zadnjih šestih desetletjih. Predsednik društva koroških slovenskih pravnikov Rudi Vouk je, tako kot tudi mnogi drugi, prepričan, da marsikaterega konfliktna ne bi bilo, če bi se vsi otroci na dvojezičnem ozemlju Koroške učili in naučili obeh deželnih jezikov.
Velik del prebivalstva na južnem Koroškem je od vsega začetka nasprotoval odredbi, ki jo je po koncu druge svetovne vojne, točneje 31. oktobra 1945, sprejela tedanja provizorična koroška deželna vlada pod vodstvo deželnega glavarja Ferdinanda Wedeniga. Da je obvezen dvojezični pouk bil diktat Angležev, je mit, saj je odredba bila sprejeta soglasno, obenem pa tudi dobrodošel argument v pogajanjih za Avstrijsko državno pogodbo (ADP). Avstrija je zavezniškim silam hotela dokazati, da spošutje demokratična načela in da bo skrbela tudi za obstoj in razvoj slovenskega jezika in kulture. Citat tedanjega namestnika deželnega glavarja Hansa Ferlitscha: „Naš zgled je Švica, (...) vsi naj bi se učili obeh jezikov v prid vsem v naši deželi.“
Nad vsem je takrat lebdelo odprto mejno vprašanje in teritorialne zahteve Jugoslavije o priključitvi južne Koroške, je v svojem predavanju pojasnil zgodovinar Teodor Domej. Njegova teza je, da so odredbo spravile v življenje negotove razmere po koncu druge svetovne vojne. Pri življenju jo je ohranila želja Avstrije, da dobi državno pogodbo. Zrušil pa jo je podpis ADP in drugi odstavek 7. člena, ki zagotavlja pravico do dvojezičnega pouka pripadnikom slovenske narodne skupnosti, ne pa tudi večinskemu narodu.
orf
Odredba iz leta 1945 je bila širokogruden kompromis. Velika hiba pa je bila, da je bila le odredba in ne zakon, sprejela pa jo je provizorična vlada in ne izvoljena, je dejal Domej. Na posvetu je predaval tudi kot „živa priča“, kot je dejal, saj je obiskoval ljudsko šolo v Vogrčah v času, ko je bila odredba o obveznem dvojezičnem pouku še veljavna. Na vprašanje, ali je bil obvezen dvojezičen pouk tudi učinkovit in primeren instrument za obstoj slovenske narodne skupnosti in slovenskega jezika, je Domej dejal:
Danes velika večina otrok, ki so prijavljeni k dvojezičnemu pouku, prihaja iz nemško govorečih družin. Tako je tudi na ljudski šoli v Šmihelu, kjer je ravnatelj Danilo Katz, obenem tudi predsednik Strokovnega pedagoškega združenja. 70 odstokov otrok je tam prijavljenih k dvojezičnemu pouku. V številkah so to 104 otroci. Od tega pa jih ima slovenščino kot materni jezik le 15. In od teh 15 jih je sedem iz družin, ki prihajajo iz Slovenije in so se naselile v Šmihelu.
Tako imenovanih „alibi prijav“ danes skorajda ni več, je dejal Katz. Starši želijo, da bi se njihovi otroci dejansko naučili jezika. Izziv za prihodnost mora biti bolj učinkovit pouk – imerzija, daljši postanki v enem jeziku, dnevna ali tedenska menjava. Učinkovitost take metode izkazujejo številne jezikoslovne študije. Sedaj pa je treba o tem prepričati še starše in tega ali onega pedagoga, so soglašali udeleženci simpozija.