Preteče izginotje poglablja zavest
O spominskem srečanju Zveze koroških partizanov(ZKP) v nedeljo pri Peršmanu v Podpeci smo že poročali - in omenili predstavitev knjig članov Društva Peršman. Ob ustanovitvi društva Peršman julija 2001, takrat še Društva prijateljev Peršmanovega doma, so določili smernice za sodobno muzejsko pedagogiko. Deset let pozneje, junija 2011, je Jonas Kolb, takrat avtor diplomske naloge o temi „Doing Ethnicity. Praktiken der Ethnisierung am Beispiel kärntner slowenischer Jugendlicher“ predstavil mladinski projekt.
Vmes je Kolb na univerzi v Frankfurtu zagovarjal znanstveno razpravo za dosego doktorata, založba „transcript-verlag“ je njegovo razpravo izdala v knjižni obliki. Izvirni naslov knjige v nemščini se glasi „Präsenz durch Verschwinden. Sprache und Ethnizität in der Alltagspraxis junger Kärntner SlowenInnen“.
wafra
Predstavitev pri Peršmanu, dan pozneje pa v knjižnem centru Haček v Celovcu, je pojasnil tajnik Zveze koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora Andrej Mohar. S pogledom na predhodno predstavitev omenja skupno tri publikacije, knjigo zgodovinarke Brigitte Entner o odporu in preganjanju v občini Sele „Kaj človek vse doživi!“, znanstveno razpravo, katere avtor je Jonas Kolb, in svoj lani objavljeni zbornik „Ponosni na prednike“. Pri tem ima Mohar v mislih mlado generacijo, v nadaljevanju pa avstrijsko in mednarodno javnost.
„Präsenz durch Verschwinden. Sprache und Ethnizität in der Alltagspraxis junger Kärntner SlowenInnen“ je Jonas Kolb v izvirnem, nemškem jeziku imenoval svojo disertacijo, o kateri je spregovoril v knjižnem centru Haček v Celovcu. V njej obravnava jezik in etnično pripadnost v vsakdanu koroških Slovencev in Slovenk.
Med temeljna izkustva, doslej premalo upoštevana, sodi odnos med jezikom in narodnostjo. Neprestano zavedanje izginotja slovenščine je tista sila, ki najbolj vpliva na poglabljanje narodnostne identitete. Zaradi občutenja prikrite grožnje slovensko govoreče prebivalstvo svari pred tem, da bi slovenščina dokončno umolknila. Mladi se zavestno zavzemajo za obstoj in prisotnost slovenščine tako, da v določenih situacijah slovenščino demonstrativno uporabljajo ali da sami postavljajo dvojezične krajevne napise. Zaradi tega je po mnenju avtorja slovensko govoreče prebivalstvo tako posebno in se razlikuje od drugih pripadnikov narodnih skupnosti v Avstriji.
Upoštevajoč nedavno, pravtako v knjižnem centru Haček predstavljeno monografijo „Identitetne opredelitve mladih v slovenskem zamejstvu“ in nadvse živahno kresanje mnenj, bi si tudi člani Društva Peršman kot prireditelji in Jonas Kolb z univerze v Innsbrucku zaslužili več pozornosti - posebno dijaške in študirajoče mladine iz vrst slovenske narodne skupnosti, kateri je prisluhnil Jonas Kolb za dosego svojega doktorata.
Nekaj mnenj je vednar prišlo na dan. Izrecno se v svoji sociološki analizi ni ukvarjal z vplivom turizma na izrinjanje slovenščine, kar je spraševala ena izmed udeleženk. In vendar je eden njegovih sobesednikov spregovoril o izkušnjah z gosti, večinoma Nemci, in o posledicah za slovenski pogovorni jezik.
Svoja uvodna razmišljanja začenja Jonas Kolb v letu 2011 in s podpisom memoranduma o ureditvi dvojezičnih krajevnih napisov. S tem dogodkom da se je spremenilo veliko od tega, iz česar je slovenska narodna skupnost skozi desetletja črpala svoj navdih. Ob upravičeni kritiki zaradi sprejetega kompromisa se je s tem dogovorom zrušilo, kar je bilo skozi desetletja povezano z dojemanjem narodne skupnosti v javnosti.
Slovenščino se je nemalokrat omejevalo izključno na manjkajoče krajevne napise. Hkrati je nastal vtis, kakor da je izpuhtel tako imenovani „koroški prastrah“. Pretres pa je doživela tudi samopodoba slovensko govorečega prebivalstva, ki se je napajala iz neuresničevanja določil manjšinske zaščite in iz tega izvirajočega občutka zatiranja. Nenadoma se takšna samopodoba ni več ujemala z resničnostjo, premišljuje Kolb.
Temu dodaja, da je bila slovenščina v vedno večji meri deležna priznanja nemško govorečih, dodatno je uspel vstop v koroški deželni zbor osebnostim z območja južne Koroške s slovenskimi koreninami. To pa po oceni avtorja ni vzrok za predčasne zaključke, da je odzvonilo manjšinskim pozicijam slovenskega prebivalstva in bi lahko govorili o dualističnem narodnostnem odnosu.
Primer je prenagljeno sklepanje, razlaga z odklonilnim stališčem ljudske stranke glede omembe slovenščine vnovi deželni ustavi. Na vprašanje, ali je kompromis o dvojezičnih krajevnih napisih zmanjšal narodnostna nasprotja, lahko odgovorijo le izsledki temeljite sociološke analize, je zapisal Jonas Kolb - in izvedel znanstveno raziskavo, temelječo na izkustvih.