Težiščno o dogodkih pred 80 leti
Pogled nazaj na leto 1938
V deželnem studiu ORF v Celovcu se je v ponedeljek začela serija, v kateri urednica Helga Suppan osvetljuje „anšlus“ leta 1938. V slovenski televizijski oddaji „Dober dan, Koroška“ bomo pogledali, kaj je „nespremenljivo dejstvo“, kakor je „anšlus“ označen v proglasu, pod katerim sta za slovenske organizacije na Koroškem podpisana Franc Petek in Joško Tischler, dejansko pomenil za koroške Slovence.
orf
Faksimile iz objave v „Koroškem Slovencu“ najdemo v publikaciji „Koroški Slovenci in leto 1938”, ki jo je ob obletnici 1988 izdal zgodovinar Teodor Domej. Za razumevanje dogodkov, o katerih je govor v uradnem letu spominjanja ob stoti obletnici prve republike (12. novembra 2018), osvežimo spomin na njegove besede o tesni povezanosti zgodovinskih mejnikov.
orf
Rojen aprila leta 1905 pri Gospe Sveti je Tomaž Holmar, poznejši dolgoletni župnik na Obirskem, začel leta 1917 obiskovati gimnazijo v Celovcu. Še pred koroškim plebiscitom, je dejal.
Koroška ni izpolnila svojih obljub
Neposredno pred plebiscitom leta 1920 je provizorična deželna vlada slovesno razglasila, da bo ščitila pravice „slovenskih sodeželanov“. Njihov delež na glasovalnem območju je znašal približno 70 odstotkov. S plebiscitom dokončno določena meja med državama je ločila koroške Slovence od Slovencev v državi SHS. Drugače, kot je to zagotavljala do plebiscita, Koroška ni izpolnila svojih obljub.
S šolskim zakonom iz leta 1869 je vzdrževalec šole lahko odločal o učnem jeziku. Na dvojezičnem ozemlju so uvedli utrakvistično šolstvo. Pouk se je sicer začel v slovenščini, vendar je kmalu prešel v povsem nemškega. Slovenščina je služila kot pomožni jezik za učenje nemščine, ki je bila za mnogo otrok tuj jezik.
Urednica Sarah Rogaunig je v filmu z naslovom „Babi, povej“ skupaj s svojo sestro Tanjo prisluhnila spominom stare mame Pepce Rogaunig. Rojena leta 1930 je doraščala z desetimi sorojenci v Selah. Njeno spominjanje je do danes osredinjeno na dogodke med vojnama, mejnik v njenem življenju je pomenil tudi začetek pouka.
Delavec Andrej Schwarz, umorjen 30. decembra 1938 v podružnici KZ-a Dachau, in brat Pankracij, umorjen februarja 1940, sta doslej najzgodnejši žrtvi med skupno 564 osebami, ki jih je imensko izsledila Brigitte Entner. Vsaka usoda posebej ima svoje mesto v monografiji iz leta 2014, pravi redna znanstvena sodelavka Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu Brigitte Entner, ki bo sobesednica iz stroke v nedeljski televizijski oddaji.
V knjigi „Šolo, ne šivanko! Milena Gröblacher. Slovenka na Koroškem v 20. stoletju“, s katero sta Vida Obid in Helena Verdel počastili lik Milene Gröblacher, le-ta, rojena štiri mesece po koroškem plebiscitu, februarja 1921, med drugim v spominih na svojo mladost govori o delu v župnišču in župniku Vinku Poljancu. Gröblacherjeva je torej poznala župnika Vinka Poljanca osebno. V slovenski televizijski oddaji „Dober dan, Koroška“ 8. marca 1998, v kateri je pripravil reportažo o „anšlusu“ urednik Andrej Mohar, je premišljevala o vzrokih za napad na osebnost, ki velja za prvo žrtev nacistov med koroškimi Slovenci.
Milena Gröblacher je bila prepričana, da so nacisti po „anšlusu“ izvedli napad na Vinka Poljanca, ker je užival velik ugled med koroškimi Slovenci. Ob tem, da je bil duhovnik, je bil poslanec v deželnem zboru, odbornik kmetijske zbornice, predsednik in podpredsednik Slovenske prosvetne zveze (SPZ) oziroma njene predhodnice, ustanovitelj in organizator Kmečke zveze, govornik in predavatelj na shodih, zborovanjih in prireditvah. 28. januarja 1997 je Mileno Gröblacher v domačem Škocjanu v mraku do smrti povozil avtomobil.
Z njenimi razmišljanji o vzrokih, zaradi katerih je 25. avgusta 1938 umrl Vinko Poljanec, bomo v nedeljo sklenili pogled na slovensko-koroško obdobje. Začenši pri plebiscitu 10. oktobra 1920, ko je s plebiscitom dokončno določena meja med državama ločila koroške Slovence od Slovencev v državi SHS, do „anšlusa“ leta 1938.