„Nikdar več“
orf
Štiri dni prej, na svečanosti pri spomeniku žrtvam za svobodno Avstrijo v Tnji vasi v Celovcu je deželni glavar Kaiser ocenil, da dolgo časa nikakor ni bilo samoumevno spominjanje na žrtve nacističnega nasilja. Potem pa je dejal, da se je kolektivni spomin razvil naprej. Njegov veder pogled v prihodnost, upoštevajoč kulturo spominjanja in vračanje dostojanstva žrtvam nacističnega nasilja, je očitno trn v peti enemu delu koroškega prebivalstva. Ta ne trpi, da je lahko deželni glavar Peter Kaiser govornik na svečanosti Zveze koroških partizanov na pokopališču v Šentrupertu pri Velikovcu. Za svoj spoštljiv odnost do žrtev nacističnega nasilja je bil Kaiser tarča svobodnjakov, v isti rog je zatrobil tudi neki časnikarski komentator.
Zgodovinar Valentin Sima je spregovoril zbranim ob skupnem grobišču in spomeniku na pokopališču v Šentrupertu pri Velikovcu. Opozoril je na partizanke in partizane, prisilne delavce in vojne ujetnike, ter njihove podpornike. Te so leta 1946 na pobudo Pokrajinskega odbora OF prostovoljci ekshumirali iz grobišč v naravi na Svinški planini in so jih položili v ta grob na svečani prireditvi 17. novembra 1946. Kakor je dejal, podatki o številu niso enotni. Niso vse žrtve protifašističnega boja na Svinški planini pokopane v tem grobišču, nekaj domačih je našlo svoj grob tudi na domačih pokopališčih, tako Valentin Sima.
Na spominski tabli je zapis, da gre za 83 bork in borcev antifašističnega odpora na Svinški planini. V tradiciji izvedenca iz stroke je Sima v nadaljevanju orisal obdobje antifašističnega odpora, pravtako pa čas po koncu druge svetovne vojne: „Približno eno leto po vojni je PO OF začel s pripravami omenjene akcije za prenos smrtnih ostankov mrtvih odpornikov s Svinške planine v tukajšnje grobišče. Slovesni pogreb 17. novembra 1946 vsekakor lahko razumemo kot močno manifestacijo enotnosti v protinacističnem boju, enotnosti, ki je presegala ideološke, politične in nacionalne meje.“
orf
Kot osrednji govornik je deželni glavar Peter Kaiser skladno z besedami v Trnji vasi tudi v Šentrupertu pri Velikovcu pojasnil svoje zavzemanje za vračanje človeškega dostojanstva žrtvam nacističnega nasilja. Kaiser je prepričan, da družba s svojo kulturo spominjanja urtjuje tudi temelje pravne države.
„Preprečiti, da se kaj takega nikdar več ne bo zgodilo“, je eno njegovih sporočil kulture spominjanja. Lok razmišljanj je segel v sedanjost, za katero je menil, da je treba poimenovati dogajanje celostno - vključno z ljudmi, ki so v zgodovini zapisani kot „odvedeni“ ali „odvlečeni“, izginuli na Koroškem maja 1945.
O lastnih prizadevanjih za mirno sožitje med narodoma in uresničitev pravic slovenske narodne skupnosti pa Kaiser meni, da bi imel lažje izhodišče, če bi tudi Slovenija do neke mere priznala in podprla člane nemško govoreče skupnosti na svojem ozemlju. Za svobodo in demokracijo so vsekakor ključni ozaveščeni ljudje, tako Kaiser.
orf
Pot do prenovljenega grobišča in spomenika na pokopališču v Šentrupertu pri Velikovcu je sad mnogoterih ustanov in posameznikov. To je jasno podčrtal Milan Wutte, predsednik Zveze koroških partizanov. Osebno si je ustvaril podobo o antifašističnem odporu na Svinški planini po pričevanjih očeta, Janeza Wutteja - Luca.
orf
Grobišče je blagoslovil domači župnik Josef Damej. Glasbeno je slovesnost oblikovala vokalna skupina Lipa iz Velikovca. Naposled je tajnik Zveze koroških partizanov Andrej Mohar, ki je bil tudi v vlogi prevajalca za nemško govoreče navzoče, izrekel misel za spodbudo, tolikokrat izrečene besede.
Dolg je bil seznam gostov, ki jih je pozdravil Mohar, en govornik je bil tudi član državnega sveta Republike Slovenije Franc Golob.
- Glej vest z dneva: „Dali so življenje za svobodo“
- Vest v nemškem jeziku